Antična glasba stare Grčije

ANTIKA V GLASBI - Zelo malo vemo o glasbi grške antike. Obstaja le malo neposrednih pričevanj, ki omogočajo vpogled v to vejo umetnosti. Med najbolj znane primere sodi starogrška nagrobna plošča v Trallesu, na kateri so bili najdeni notni zapisi. Drugo pričevanje pa sta hvalnici Apolu, ki sta bili izklesani v kamnu v Atenske zakladnice v Delfih. Pomanjkanje virov je tudi razlog, zakaj je bilo raziskovanje antične glasbe dolgo zanemarjeno. Več pozornosti je pritegnila poezija in starodavno gledališče.

Če pogledamo antične vire, postane jasno, da so bile glasbene prireditve, zlasti v klasičnem obdobju (5. in 4. stoletje pred našim štetjem) tesno povezane z bogovi Apolonom in Dionizom. Po Platonovih besedah so bogovi poskrbeli za ljudi, da so se le ti spočilo od svojih naporov na glasbenih festivalih in, so tam skupaj z muzami, pozabili na svoje stiske.

"Kaj je značilno za antično glasbo stare Grčije? 

Antična glasba je bila enoglasna, deloma vokalna in deloma instrumentalna. Povezana je bila s poezijo in plesom. GLASBA – PLES – POEZIJA so predstavljali celostno umetniško delo. Ta tri področja so bila povezana v eno in niso bila samostojna tako kot danes. Za omenjeno enovitost so Grki uporabljali izraz MUSIKE. MUSIKE so obravnavali z vidikov tako estetskega kot duhovnega, saj glasba vpliva na našo dušo in voljo, ter prinaša dobro. “Grki so smatrali glasbo za najbolj patetično umetnost, češ da izmed vseh umetnosti človeka najbolj pretrese.” (Vurnik, 1931, S. 156) "

Miti o Amphiarosu in Apolu povezani z glasbo 
Moč glasbe lahko presojamo z dejstvom, da o njem pojejo številni miti. Po tradiciji je Amphiaros zgradil mogočno mestno obzidje s sedmimi vrati pri Tebah v Boiotiji samo s pomočjo glasbene moči. Apollo pa je Alkathosu dal moč, da zgradi mesto Megara z igranjem na svojem kithari.

 Glasba kot del vzgoje 
 Stari Grki so cenili glasbo in učenci so morali peti v pevskem zboru, po-znali so dela znanih pesnikov in vsak je igral vsaj en inštrument. Prevladovalo je enoglasno petje s spremljavo glasbil. Tudi Platon je pisal o tem, kako ima glasba pomemben vpliv na bistvo in vzgojo človeka. V Šparti so bili npr. agoni tisti, ki so ritualno označevali prehod epheba (mladeniča) v skupino odraslih. Iz Šparte je znana tudi Hyakinthia (ki jo sestavljajo pesem, ples in praznične procesije) in Karneia (festival v čast bogu za plodnost Karneios, ki je gostil Kitharoeden glasbeno tekmovanje), ki je napovedal zaključek usposabljanja mladih moških. Kar je še znano o starodavni glasbeni teoriji je, da so Grki poznali polifonijo in uporabljali številne glasbene inštrumente, od katerih je najbolj znana Apollova lira, pa tudi aulos (dvojna flavta) je bil zelo pomemben. »Plutarh poroča, da so imele arhaične lire le tri strune, Orfejeva le štiri in celo še o Frigijcu Olympu in Terpandru (VII. stoletje) trdi, da sta zlagala še vedno tu pa tam tritonske pesmi. Takšna skrajna redukcija tonskih izraznih, torej čutno materialnih sredstev kaže v vsakem primeru, da gre skladatelju za čim večji poudarek duhovnega smisla besedila, kar je v skladu s prepričanjem, da je ves čutni svet samo zmota in prevara in da obstajata resnica in vrednost samo v abstrakciji vsega čutnega, v duhovnosti.« (S. 157

Festivali 

Ne smemo pozabiti na festivale ekstaze in opojnosti, posvečene Dionisu. Parade in procesije, ki so jih vodili Maenadi, ki so zavedle udeležence v ekstatične in opojne države, so praznovali vsako leto na praznik Dionizije. Oblikovali so kontrapunkt prevladujočim in urejenim igricam v čast Apollu. Iz obredne pesmi, plesa in žrtvenih obredov so razvili grško tragedijo in komedijo v religioznem kontekstu.

Zdravljenje z glasbo 
Glasbo so uporabljali tudi pri zdravljenju. Najpomembnejše pesmi, tako Orphics (verski tok, ki se je širil v Grčiji od 6. / 5. stoletja pred našim štetjem) kot pitagorejci (člani versko-filozofske, celo politično aktivne šole, ki so ga Pitagora iz Samosa, ustanovljena v južni Italiji konec 6. stoletja pr. n. št., ki je obstajala še nekaj desetletij po njegovi smrti, predstavljala mantra in paianen. Prvi so večinoma s področja magije, Paianen pa so hvalnice Apolona. Obe obliki pesmi sta pomagali pri bolezni, pa tudi pri ljubezni do ljubezni in se nenazadnje uporabljali za odvračanje demonov in zlih duhov. Paianen je lahko ozdravil, a tudi povzročil nesrečo, odvisno od mantre. Poleg tega so se v kontekstu kulta v čast Apolona uporabljale pesmi za obredno čiščenje, ki so bile pomemben predpogoj za približevanje in žrtvovanje Bogu, pa tudi za vzpostavitev povezave s kozmičnimi elementi.

Kdo se je ukvarjal z glasbo?
Glasba je bila anonimna in na ta način last ljudstva. Z glasbo so se ukvarjali posamezniki, ki so bili tako pisatelji besedil kot skladatelji glasbe. Ker pa je šlo pri glasbi za širši pogled umetnosti in sestavljeno umetnost, je bilo veliko zborovskih in drugih pesmi vpleteno v dela nam znanih filozofov in pisateljev kot so to bili Euripides, Sofokles, Pindar ali Sapfo. Pesmi so bile del dramatike, Pindar in Sapfo pa sta svoje pesmi tudi prepevala, tako da njuno pisateljevanje ni bilo omejeno zgolj na besedo, ampak moramo tudi nanj gledati širše in celostno prepleteno s plesom, mimiko in glasbeno spremljavo.

 Kulturni, vojaški in duhovni pomen
 V antičnih časih so instrumenti pogosto uporabljali in izpolnjevali pomembne naloge v grški kulturi. Glasba je bila v starih časih del vsakdanjega življenja. Spremljala je festivale, športne, izobraževalne, terapevtske dejavnosti življenja. Žalost je bila izražena tudi skozi glasbo. V starih časih se je vedno strinjalo, da ima glasba velik vpliv na človeško psiho in da se glasba lahko poveže s kozmičnimi elementi. Vir: - Vurnik, Stanko (1931). Stil v zgodovini glasbe. Dom in svet (Ljubljana), letnik 44, številka 3/4. URN:NBN:SI:DOC-KMJ2VU8D from http://www.dlib.si - https://photopedia.info/?page=Kultur&article=895%7Cdie-musik-in-der-antike (2.6.2019)

 "Stara grščina ni mrtva. Stara grščina živi v glavah vedoželnjih ljudi!"