Platon - Država - Stara grščina

Odlomek

In sedaj pomisli, kaj bi bilo z njimi, ko bi se osvobodili, odvrgli okovje in se otresli nevednosti. Lahko bi se zgodilo samo to. Ko bi bil kdo od njih osvobojen in prisiljen, da takoj vstane, obrne glavo, zapusti svoj prostor in pogleda proti svetlobi, ko bo pri tem občutil bolečino in zaradi svetlobnega blišča ne bi mogel gledati stvari, katerih sence je prej videl – kaj misliš, da bi odgovoril, če bi mu kdo rekel, da je prej gledal same ničevosti, zdaj pa da je bliže resničnosti in bolje vidi, ker je njegov pogled obrnjen k resničnim stvarem? In ko bi mu tedaj kdo pokazal posamične stvari in ga vprašal, kaj pomenijo – ali ga ne bi s tem spravil v zadrego, ker je slej ko prej prepričan, da je bilo to, kar je prej gledal, resničnejše kakor to, kar mu zdaj kažejo? (Država, knjiga VII, 1; 237)

Komentar
Prispodoba o votlini govori o težkem – saj ga spremljata sprememba pogleda, zadrega, bolečina,
napor – vzponu iz sveta vsakdanjega izkustva v svet filozofije, iz vidnega v miselni svet. Vse to lahko razumemo v smislu spoznavne in ontološke problematike Platonove Države v kontekstu 7. knjige, tj.
vzgojnega programa za čuvarje in filozofe idealne države, ki ga uvede ta znamenita prispodoba, sledi
pa ravno tako znamenitima prispodobama o soncu in daljici, tako da je odlomek lahko tudi spodbuda
za premislek vseh treh prispodob. Možno pa je tudi razviti Platonovo interpretacijo: težka pot
spoznanja na koncu pripelje do spoznanja ideje dobrega, počela pravičnega in lepega, ki jo morajo
poznati vsi, ki hočejo razumno ravnati v javnem in zasebnem življenju.

Odlomek

Kako naj država ravna s filozofijo, da je ne ugonobi. Kajti vse, kar je veliko, je izpostavljeno nevarnostim, vse, kar je lepo, pa je težavno, kakor pravimo. Vendar lahko naše razpravljanje sklenemo šele, ko si bomo o tem na jasnem. Dobre volje za to mi ne manjka. Ovira pri tem je lahko samo pomanjkanje moči. O moji pripravljenosti se boš lahko takoj prepričal. Glej samo, s kakšno vnemo in nevarnostjo se lotevam stvari, če trdim: država se mora filozofije lotiti popolnoma drugače, kakor se to zdaj dogaja. (VI, 11; 220)

Komentar
Filozofija je na slabem glasu, ker se z njo ukvarjajo ljudje, ki je niso ne vredni in ne sposobni.
Recimo sofisti ali tisti, ki so se izneverili svojim poklicem in se ji približali. Nimajo namreč ne
teoretičnih sposobnosti ne praktičnih sposobnosti za ukvarjanje s filozofijo. Če pa jih imajo, jih lahko
neprimerna vzgoja pokvari in se filozofiji izneverijo, če pa se to ne zgodi in postanejo filozofi, so za
državo nekoristni, ker ne ve, kaj z njmi početi. Filozofija namreč najde svoje pravo mesto samo v
državi, kakršno opisuje Platon. V njej potem filozofi, ki poznajo dobro, resnično, pravično, lepo, tj. tisto, kar je božansko in urejeno, lahko postanejo najboljši zakonodajalci in učitelji.

O avtroju
Pláton (starogrško Πλάτων) je bil Sokratov učenec, ki je živel okoli 427 do 347 pr. n. št. v Atenah. Bil je ustanovitelj Akademije v Atenah in začetnik filozofske smeri, ki nosi po njemu ime platonizem. V filozofiji ga uvrščamo v obdobje klasične grške filozofije.