Aristotel - Nikomahova etika

Odlomek

Preostane še dejavno življenje, lastno razumnemu bitju – to je bitju, ki se pokorava razumu in ki tudi samo ima razum in razmišlja; takšno življenje pa lahko poimenujemo v dvojnem pomenu, pri čemer moramo dati prednost življenju kot udejstvovanju, kajti le-to je nedvomno bližje polnemu pomenu besede »življenje«.
Človekova naloga je torej razumno (ali vsaj ne brezumno) duševno udejstvovanje. Dalje: naloga slehernega človeka in naloga odličnega človeka je po svoji razvrstitvi ista (kot je npr. naloga slehernega kitarista in odličnega kitarista ista, kar velja tudi za vse podobne primere, le da pri drugi možnosti dodamo nalogi še odlikovanje v tej sposobnosti: naloga kitarista je – igrati na kitaro, naloga odličnega kitarista – dobro igrati na kitaro). (59, 1098a)

Komentar
V prvi knjigi Aristotel začne razpravo z dobrim kot ciljem vsakega delovanja in potem najvišjim dobrim, srečo. Ta smoter, zaradi katerega opravljamo vse drugo, poskuša nato podrobneje določiti. Da bi razumeli bistvo končnega smotra, srečnosti, moramo določiti, kaj je človekova naloga. In sicer naloga, ki je lastna samo človeku. To ne more biti življenje, ki je lastno tudi živalim. Izbrani odlomek prinaša ravno trenutek, ko Aristotel pride do sklepa, da je človekova naloga udejstvovanje duše v skladu z vrlino in, če je teh več, v skladu z najboljšo in najpopolnejšo, in to med polnim življenjem.

Odlomek

Imam vtis, da je še neka druga stran duše, sicer nerazumska, pa vendar nekako povezana z razumom. Na ljudeh, ki se znajo obvladati, hvalimo razum in razumski del duše; le-ta jih praviloma usmerja k dobremu. Vendar se zdi, da je poleg razuma v njih še nekaj drugega, nekaj, kar se upira in ustavlja razum. Kakor nam utrujeni telesni udje, če jih hočemo zasukati v desno, omahujejo ravno nasprotno, v levo, tako je tudi z dušo: nagoni ljudi, ki se ne znajo obvladati, delujejo ravno v smeri, ki je razumu nasprotna. Razlika je le v tem, da pri telesu vidimo, kako nas zanaša, pri duši pa tega ne vidimo. In četudi tega ne vidimo, vendar lahko upravičeno domnevamo, da je v duši poleg razuma še nekaj, kar se razumu upira in ustavlja; v čem se to razlikuje od razuma, nas tu ne zanima. Kot rečeno, verjetno je tudi to nekoliko povezano z razumom. Pri ljudeh, ki se znajo obvladovati, se pokorava razumu. Zlasti velja to za preudarne in hrabre može: pri njih je vse usklajeno z razumom. Nerazumski del duše je torej dvojen: vegetativna stran ni deležna razuma, poželenjska stran, ki je sedež strasti, pa je do njega v nekem razmerju, saj se mu lahko pokorava in ukloni. (72; 1102b)

Komentar
Ko razpravljamo o vrlini, pravi Aristotel, nas zanima duševna, ne pa telesna vrlina, saj je sreča duševna dejavnost. Zato je razprava o sreči povezana z razpravo o duši. Duša ima po Aristotelu dva dela, razumskega in nerazumskega. Nerazumski se kaže v vegetativni plati človeka, ki ni specifično človeška. In v poželenjski strani, ki je povezana s strastmi. Te se lahko pokoravajo razumu. Temu ustreza tudi delitev vrlin na razumske in nravstvene. Razumske so povezane z učenjem, nravstvene pa z nravmi in nam niso dane po naravi. Bistveno je pokazati, kako je Aristotelova teorija duše povezana z njegovo etiko.

O avtorju
Aristotel (starogrško Ἀριστοτέλης: Aristotelēs) je bil starogrški filozof, ki je živel v času od pribljižno 384 do 322 pr. n. št. v stari Grčiji. Bil je Platonov učenec. Izhajal je iz bogate meščanske družine. Ko je prišel v Atene se je vpisal na Akademijo in postal znan znanstvenik in filozof.