Gregor Strniša: Odiseja
Novodobni avtorji se velikokrat v svojih stvaritvah pustijo navdihniti s strani antičnih avtorjev. Eden izmed takšnih literatov iz slovenskega prostora je slovenski pesnik, dramatik in tekstopisec Gregor Strniša (1930-1987).
Njega je navdihnil Homer z literarno stvaritvijo Odisejo. Odisej je zaradi svoje usode postal tudi prispodoba za osamljenega človeka. Razmišljanje, osamljenost in pesimizem tematizira tudi Strniša v svoji pesnitvi.
Njega je navdihnil Homer z literarno stvaritvijo Odisejo. Odisej je zaradi svoje usode postal tudi prispodoba za osamljenega človeka. Razmišljanje, osamljenost in pesimizem tematizira tudi Strniša v svoji pesnitvi.
Odisej
1
Sedi na bregu, s tigrastim srcem v prsih.
Morje se dviga in pada ob čereh.
Veliko razmišlja o preteklosti in o smrti.
Morje se dviga in pada ob čereh.
Na črni skali se bleščijo neme školjke.
Pisane ptice pojejo v sencah dreves.
Kot orel plava nad temnim otokom sonce.
V nočeh se svetijo na nebu krone zvezd.
Zima gre mimo kakor črna ladja mrtvih,
pomlad prihaja in odhaja v vetrovnih nočeh,
sedi na bregu, s tigrastim srcem v prsih,
in morje raste in pada ob čereh.
Morje se dviga in pada ob čereh.
Veliko razmišlja o preteklosti in o smrti.
Morje se dviga in pada ob čereh.
Na črni skali se bleščijo neme školjke.
Pisane ptice pojejo v sencah dreves.
Kot orel plava nad temnim otokom sonce.
V nočeh se svetijo na nebu krone zvezd.
Zima gre mimo kakor črna ladja mrtvih,
pomlad prihaja in odhaja v vetrovnih nočeh,
sedi na bregu, s tigrastim srcem v prsih,
in morje raste in pada ob čereh.
2
Nekoč, na daljnih potovanjih, je prišel do zemlje mrtvih.
Senca nevidne gore na njej leži.
Z mečem je izkopal jamo v težki prsti,
usmrtil je žival in daroval sencam njeno kri.
Svojega doma se je spomnila senca, ki je pila.
Kot žival se v vetrovni noči na zemlji rodiš.
Ko umreš, se niti prsti pod stopalom ne spominjaš,
celó misel na dom si zastre obraz in te zapusti.
Še jih vidi pred sabo - ko nad temnim morjem sedi -
senčne postave, kot v mraku krhko bičje.
Kot jabolko stiska v levici grudo prsti,
po rezilu meča mu begajo prsti desnice.
Senca nevidne gore na njej leži.
Z mečem je izkopal jamo v težki prsti,
usmrtil je žival in daroval sencam njeno kri.
Svojega doma se je spomnila senca, ki je pila.
Kot žival se v vetrovni noči na zemlji rodiš.
Ko umreš, se niti prsti pod stopalom ne spominjaš,
celó misel na dom si zastre obraz in te zapusti.
Še jih vidi pred sabo - ko nad temnim morjem sedi -
senčne postave, kot v mraku krhko bičje.
Kot jabolko stiska v levici grudo prsti,
po rezilu meča mu begajo prsti desnice.
3
Tisti, ki so pluli mimo otoka Siren, so pripovedovali,
da otok naenkrat vstane iz morja, kot privid.
S svojimi navpičnimi stenami je od daleč podoben ladji,
ki na temnem morju nepremično stoji.
Kot da trepetajo od presunljivega petja,
od bežečih odmevov, njegove ostre čeri,
kot da mu nad vrhom - se očem dozdeva -
visi v negibnem zaletu vzpet konjenik.
Pod žgočim soncem rebrasti ostanki ladij
razpadajo in počasi prhnijo na obalnih čereh.
Ne kaplje sladke vode ne grude prsti ni na skali.
Tako pripoveduje, kdor je plul mimo otoka Siren.
da otok naenkrat vstane iz morja, kot privid.
S svojimi navpičnimi stenami je od daleč podoben ladji,
ki na temnem morju nepremično stoji.
Kot da trepetajo od presunljivega petja,
od bežečih odmevov, njegove ostre čeri,
kot da mu nad vrhom - se očem dozdeva -
visi v negibnem zaletu vzpet konjenik.
Pod žgočim soncem rebrasti ostanki ladij
razpadajo in počasi prhnijo na obalnih čereh.
Ne kaplje sladke vode ne grude prsti ni na skali.
Tako pripoveduje, kdor je plul mimo otoka Siren.
4
Na daljnih potovanjih je srečal starca z volkom.
Bil je star, star mož. Odgrnil si je plašč
in mu pokazal prsi, vrat in roko,
z belimi brazgotinami od volčjih zob in šap.
V mladosti, je pripovedoval, so mu dom upepelile zvezde.
Zbežal je v goro in se vso noč z volkom boril.
V snegu je ležal pod zverjo in strmel v vrhove meglene.
Ukrotil je volka, ki zdaj zmeraj hodi za njim.
Bil je star mož. Žival je bila stara, s sršečo dlako,
z mižečimi očmi. Ko sta odhajala v rastoči večer,
se je v varljivem mraku zdelo, da ima starec dolgo ozko glavo
s koničastimi ušesi in volčjimi zobmi.
Bil je star, star mož. Odgrnil si je plašč
in mu pokazal prsi, vrat in roko,
z belimi brazgotinami od volčjih zob in šap.
V mladosti, je pripovedoval, so mu dom upepelile zvezde.
Zbežal je v goro in se vso noč z volkom boril.
V snegu je ležal pod zverjo in strmel v vrhove meglene.
Ukrotil je volka, ki zdaj zmeraj hodi za njim.
Bil je star mož. Žival je bila stara, s sršečo dlako,
z mižečimi očmi. Ko sta odhajala v rastoči večer,
se je v varljivem mraku zdelo, da ima starec dolgo ozko glavo
s koničastimi ušesi in volčjimi zobmi.
5
V vetrovnih nočeh pomlad prihaja in odhaja.
Za njim so nemirne jate pisanih ptic,
v valovih pred njim leži črna skala,
pokrita od težkih školjk gubastih oblik.
Na ozki obali, ki loči ptice in školjke,
sedi, med deželo školjk in deželo ptic.
Vsak večer, ko se morja dotakne sonce,
se školjka odpre in tiho na dno zdrsi.
Sedi na bregu, z grudo zemlje med prsti,
nad penečim valom temnega morjá.
Morje je težko od školjk in ladij mrtvih.
Zima prihaja in odhaja, odhaja in se vrača pomlad.
Za njim so nemirne jate pisanih ptic,
v valovih pred njim leži črna skala,
pokrita od težkih školjk gubastih oblik.
Na ozki obali, ki loči ptice in školjke,
sedi, med deželo školjk in deželo ptic.
Vsak večer, ko se morja dotakne sonce,
se školjka odpre in tiho na dno zdrsi.
Sedi na bregu, z grudo zemlje med prsti,
nad penečim valom temnega morjá.
Morje je težko od školjk in ladij mrtvih.
Zima prihaja in odhaja, odhaja in se vrača pomlad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar